Vrh Korena

Ko tam stojiš, le en meter manj kot 2000 m visoko, jih z enim pogledom večino ujameš in če se le malček obrneš proti vzhodu ali zahodu, se pogled razširi. Najvišji ves bahav proti nebu kipi prav nasproti in sosede, predvsem dame, pogled nanj le še ozaljšajo. One, nekoliko oddaljene proti zahodu s svojimi skalnimi vrhovi kukajo izza zelenih otočkov ruševja, tiste najbližje strmo prepadajo na gruščnate Pode, tavzhodne pa se grezijo globoko v dolino Bistrice ...  "Za dobri dve prgišči jih je," pomislim, "a človek bi jih kar objel in k sebi stisnil tako so ljube, tako naše, tako domače, vse svetle in ponosne tam stojijo že od vekomaj ..."

S soncem sva na planino prispela istočasno in se čez planino Koren povzpela na vrh

... in na vrhu uživala dolgo, dolgo

... seveda najprej zazrta proti severu

Tudi proti jugu tokrat lepo

Onstran doline Kokre še en lepotec

Čez Ježa se bom vračala,

... ob pogledu na planino Koren na vzhodu,

... in Dolgo njivo na zahodu

Pogled nazaj na potko

... in gore v ozadju tik pred neljubim srečanjem prav na potki

Tokrat se nisem ustavila na vrhu Zvoha, je bilo prevroče