Čarobni skromnež

Včeraj ponovno na Kraškem robu. Tokrat ne bom pisala o njegovih posebnostih in kamnitih znanilcih, o spokojnih dolinah in zelenih gričih, ki so tam na meji med Istro in Krasom na ogled postavljeni, ker sem že lansko leto, in sicer na povezavah

http://stezeinsledi.blogspot.si/2015/02/usesa-istre-kraski-rob-ii.html   in
http://stezeinsledi.blogspot.si/2015/02/scepec-necesa-posebnega.html

Danes se bom z velikim navdušenjem posvetila skromnemu posebnežu, ruju. Njegova redka lepota na jesen, preden odvrže liste, podobo Krasa spremeni v planjave odete v nenavadne, čarobne, kadar pa jih obsije sonce, dobesedno žareče barve. Ruj ne mara stoječe vode in vlažnih tal, ljubi pa sonce in toploto in tako je kras njegovo najljubše domovanje. Grmovja skromneža, ki zaznamuje naš Kras, jeseni začnejo intenzivno spreminjati barvo; zelena najprej preide v rumeno, nato v oranžno in rdečo ter na koncu, preden že skoraj vijoličasti listki odpadejo, postanejo še rjavi. Paleta vseh teh barv obsijana s soncem fascinira slehernika, podobo nebeškega pa zaokrožajo drevesca brinja in borovcev, čudno zveriženi nizki hrasti, razbito skalovje ter milina tihote.  Pogled na stezice, ki se vijejo med vso to lepoto, zna biti precej nostalgičen.

Tudi tole čarovnijo, prav kakor ono zlato-belo izpred dveh dni, namenjam vsem, ki ne morete tja, ostalim pa naj bo povabilo v očarljivo Naravo.

Po zlato na Španov vrh

Vsako leto, preden se narava v belo odene, macesni v zlatu zažarijo. Ne traja prav dolgo in kaj lahko se zgodi, da zlato s krošenj dreves spolzi in se na tleh v prvi sneg potopi. "Le kaj bom našla," sem se med potjo v macesnov gaj spraševala. "Morda pa le ne bom prepozna in vsaj še toliko najdem, da vsaj za spomin domov vzamem," razmišljam. Tudi zaobljubim se gredoč, da če le ne bom prepozna in mi uspe na spominski kartici kaj domov prinesti, pošljem prijateljem, za katere vem, da jim letos ni dano, da bi si bleščave zlata nagledali od blizu. In sem našla, se jih silno razveselila in hitela, zelo hitela, da mi jih megla ni pred očmi vzela...

Ko sem se povzpela na vrh Španovega vrha, jih je megla začela zakrivati. Če bi bila le kakšne pol ure bolj pozna, bi bila prepozna. Od navdušenja nad lepimi pogledi prevzeta, sem se odločila, da jih ne delim le z omenjenimi prijatelji, temveč jih podelim kar javno. Morda pa še koga razveselijo, mu polepšajo večer ali pa le popeljejo v spomine?

Po poteh spominov

Takrat, še v lanskem letu, ko sem na DU Jesenice obljubila, da bom pripravila predstavitev Krnove skupine, nisem vedela, da imam zbranega toliko gradiva, da ga bo prav težko spraviti v predvideni časovni okvir. Končalo se je tako, da sem prvotni izbor skrčila skoraj za polovico, a še je ostalo veliko, veliko lepega. Ne vem natančno zakaj so mi te gore, ki jih z dveh strani objema lepotica Soča, z drugih dveh pa Lepenjica in Tolminka, postale tako zelo ljube. Če jih primerjam z nekaterimi drugimi skupinami v Julijskih Alpah, še zdaleč niso tako ostrorobe in razbrazdane kot Martuljkova skupina ali morda Škrlatiške gore, tudi niso tako prvobitne in zelo trentarske kot sta skupini Jalovca in Mangarta, in da z razsežnostjo Triglavove skupine in njenega mika Triglava sploh ne iščem primerjave. Z gotovostjo lahko trdim, da ima Krnova skupina vsega omenjenega po malo in še mnogo več. Prav kakor Triglav v svoji skupini, se Krn ves ponosen dviga nad svojo skupino in v njegovem naročju počiva največje slovensko visokogorsko jezero. Na severne strani stene gora  prepadajo strmo in globoko na pobočja, ki so skalnata in nižje porasla z gozdom. Drugje pa so pobočja travnata in zaradi vpliva bližine morja vsa cvetoča in posejana s planinami. Vrhovi ne dosegajo višin onih iz prej omenjenih skupin, so pa zaradi pomaknjenosti skupine na skrajni jugozahod Julijskih Alp, razgledi na ostale dele Alp obsežni in predvsem drugačni. Pa še nekaj ima Krnova skupina, česar nima nobena druga; tod je potekala frontna linija Soške fronte in ostankov gradenj poti, utrdb, bivališč, kavern in strelskih jarkov ter tudi osebne in bojne opreme vojakov iz tistih časov je po teh gorah tudi še danes, po sto letih, dovolj za opominjanje o nesmiselnosti početja tistega časa. Med urejanjem gradiva se ob fotografijah nisem le ponovno vzpenjala na vrhove in podoživljala poti, temveč sem se sprehajala tudi med spomini. Je že res, da sem se na večino vrhov povzpela sama, res pa je tudi, da sem kakšno brezpotje ocenila za pretežko in sem ga šla raziskovati  v družbi, ali pa sem kakšen pozabljen in ponovno odkrit pristop ali redko obiskan vrh ali le enkraten razgled, želela pokazati še komu. Takšna znanstva imajo trdne temelje in trajajo v neskončnost in zavedanje, da tega ali onega s katere od tur ni več, me vedno razžalosti, tokrat pa me je spodbudilo, da sem šla tudi letos, čeravno zaradi "nezdravja" skoraj ne hodim v gore, na obisk v te lepe konce. Ne visoko, a dovolj lepo, da sem po skoraj štirih mesecih napisala novo objavo na blogu.

Dolina Lužnice

Soča

Tolminka

Lepenjica

Na planini

Šmohor

Velika Baba onstran Krnskega jezera

Na vrhu Batognice

Batognica in Vrh nad Peski  

Peski z vrha Škofiča

Rdeči rob

Južne vršne Krnove strmali

Južna podoba Krna in njegovega vzhodnega grebena 

Južna podoba Krnovega zahodnega grebena

Bivališča izpred stotih let na Skutniku

... in z njega proti Krnčici v megli

Opomin

Spomin

Razgledi

In čisto na koncu nekaj razgledov z Mrzlega vrha na dolino Soče in Krnovo soseščino ter planine. Tudi na venec Tolminskih gora na drugi strani reke Tolminke. V lepem zgodnjejesenskem vremenu.