četrtek, 4. februar 2016

Španov vrh

Nebo, oblaki, sneg, gore, pot, drevesa, sence, voda, še celo sonce samo, se je danes ponudilo v številnih barvnih kombinacijah, tudi samo v črnobeli, vse v odvisnosti, kako so mu oblaki s svojim potovanjem po nebu moč jemali in kako visoko na goro ali globoko v grapo so njegovi šibki žarki segli. Žal sva s fotoaparatom uspela zabeležiti le delček tega, kar se je v dobrih treh urah, kolikor traja potovanje z ene strani hriba na drugo, dogodilo...


































torek, 2. februar 2016

Meglen in vetroven Kamnitnik

Pred napovedanim poslabšanjem vremena in vedoč, da kaj prida razgledov ne bova imeli, sva se odpravili na 1858 m visok Kamnitnik. Med številnimi pristopi na glavni karavanški greben v tem delu gorstva rada izberem neoznačen pristop od jezera v Javorniškem Rovtu, mimo planin Stamare in Srednica. Še v toplih letnih časih le redko srečam koga in tudi danes sta bila najina edina spremljevalca megla, na vrhu pa tudi močan veter, ki je zelo na kratko razgnal oblake, da sva nekaj pogledov le odnesli v dolino tudi na spominski kartici.

Kamni na vrhu Kamnitnika. Ob izbiranju ozadja ni bil prav nič skromen
Tukaj še razkošnejše, ozadje namreč 
Čez planino Stamare
... in planino Srednico

Tudi proti zahodu mrčasto in megleno, kljub temu lepo
Jih je preveč za naštevati
Valovi med Golico in Kepo 
Tam zadaj so še višji,
... vendar le do prihoda cunamija



Pred prihodom na vrh Kamnitnika sva razmišljali še o nadaljevanju po grebenu od Brezovega vrha proti Vajnežu in potem nazaj čez Rido na izhodišče. Izjemno močan veter, ki je valil ogromne debele bale megle, naju je odvrnil od nadaljevanja, saj je svojo orkansko moč razvil ravno, ko sva prišli na vrh.

Pred prihodom na vrh
... in na vrhu


Po videnem in doživetem sva bili precej hitro enotnega mnenja, da v eni izmed številnih vrtač, obrobljenih z rušjem, najdeva zavetje pred vetrom in si natočiva kakšno dobroto preden se po poti pristopa vrneva v dolino. Iz pokrovčkov od termo steklenic je zadišalo po kavi, iz "štamperlov" pa tisto, ki v takšnih ledenih trenutkih ogreje dušo in telo. Prav nič se nama ni mudilo in skoraj lenobno sva se vračali proti izhodišču, kjer naju je za hip celo pozdravilo sonce.