torek, 27. oktober 2015

Jelenček v grebenu Orlic

...

Jelenček, prvi od dveh današnjih ciljev
... v grebenu Orlic, ki ga Stol pošilja proti severovzhodu
... čez Krkotnik in Celovško špico

Greben se zaključi na sedlu Belščica, ki je to jutro visoko nad oblaki videti še lepše kot sicer. Otočkom temnozelenega rušja, ki med gruščem in posušenimi travami ponekod segajo prav do grebena, so zaplate belega snega kot biseri, ki so vsi bleščeči tam zato, da celotna podoba dobi pridih čarobnosti. In za češnjo na torti poskrbita dva igriva gamsa, ki sta z grebena Orlic pridirjala na sedlo, se ustavila le toliko, da sta pozirala in že izginila med rušjem na južnih pobočjih Svačice.

Sedlo Belščica s Svačico 


Na začetku mojega današnjega grebenčka

... tukaj nekje po stečini zavijem desno

... in prečim do primernega mesta, ko zopet zavijem na greben. V ozadju melišča pod Vrtačo, Begunjščica in Srednji vrh
Od tod dalje tudi orientacijsko ni več težav

Križ na obzorju
... tukaj že bližje
Križ na vrhu stoji na avstrijski strani. Fotografiram ga iz Slovenije
Že zjutraj, ko sem z gozdno mejo za seboj pustila tudi megle, sem slutila lepoto prihajajočega dneva in razglede, ki so v gorah zelo posebni, ko dolinski svet in vse njegove nečednosti prekrije svilena mehkoba meglic. Ja, tudi pogledi na meglo so relativni; od spodaj so to ogromne sive bale, ki s svojo težo in mokroto prežijo na nas, sončeve odvisnike in nas tiščijo k tlom. Od zgoraj, ja od zgoraj, je pa to povsem druga zgodba: vse prosojne se kot svila svetijo in kot tančice ovijajo okrog vrhov in grebenov, prav kakor morje valovijo med čermi in se tam daleč na obzorju z modrino neba stikajo. In gore, tudi gore, ki iz tega morja proti nebu kipijo, dobijo eno posebno milino, ki njihovo podobo, vso s soncem obsijano, naredi še privlačnejšo.

Po grebenu proti zahodu čez Celovško špico na Stol. Iz morja se
dvigajo otoki in otočki Karavank vse do Kepe


Morje valovi za Kozjakom, ki ima Celovško kočo v naročju
Del prehojenega grebena in pogled na Svačico ter severovzhodno otočje
Zahodna podoba Vrtače, desno Begunjščica,
Proti jugu dolina V Kožnah. Do nje sem prišla iz doline Završnice
Še en pogled proti severozahodu in krog je sklenjen
Dolgo uživam na vrhu. Pogledi hitijo na vse strani, vse si želim vtisniti v spomin, sploh ne sedem in nimam potrebe po pijači. Šele od mraza otrpli prsti me spomnijo na rokavice, nekoliko piha. Odločim se, da bo za daljši počitek čas na Svačici in še ob sestopanju se oziram nazaj proti vrhu. Res mi je lepo ob misli, da sem na ogrlico onih neobljudenih in prav zato še posebno dragih vrhov, dodala še enega. Ob razmišljanju sem mimogrede pri ozki grapi, ki seka severno pobočje in se izteče na strme trave proti sedlu, od koder sta zjutraj privihrala gamsa. Ocenim razmere in se odločim za previden sestop, ki me je pripeljal točno na vznožje Svačice, do smerne tablice za njen vrh. Strmi markirani poti na vrh nato sledim avtomatsko, počitek na vrhu dobro dene, je bil že zaslužen, že videnemu na prejšnjem vrhu se pridružijo novi pogledi ...

Odločim se za sestop po grapi
Pogled na spodnji del sestopne poti; z grebena po zasneženi grapi in po travah na sedlo
Vrh Svačice in v ozadju Vrtača
Pogled v dolino Poden
Severna podoba Vrtače
Proti najvišjemu
Mačenska planina
... in moj jutranji greben s severa in s Stolom v ozadju
Seveda v tem letnem času brez jesenskih utrinkov ne gre. Nazaj grede sem jih posnela in kot vedno navdušujejo v celotni osončeni paleti jesenskih barv. Tudi moja današnja tura - neponovljiva in nepozabna, bo za vedno ostala shranjena v malhi gorniških spominov.

Ko se zjutraj dvignem nad meglo













sreda, 21. oktober 2015

Iz pravljičnega izhodišča na Vošco

Srednji Vrh, vasica nad Gozdom Martuljkom, je bila moje današnje izhodišče. Razprostira se na ledeniški polici in naj bi nastala v obdobju turških vpadov, ni pa iz trte izvita tudi ona razlaga o umnosti naših prednikov, ki so zelo dobro vedeli, kje sonce že in še kar greje, medtem ko približno dvesto metrov nižje, doline ob Savi zgodnji pomladni in pozni jesenski sončni žarki ne dosežejo več. Hišice, na kmetijah pa tudi pripadajoče gospodarske objekte, imajo v naročju strmi gorski pašniki, ki ponekod segajo vse do glavnega Karavanškega grebena, danes idilične planine med njimi pa so bile v preteklosti zaradi precejšnje višinske razlike gospodarska nujnost.

Razgledi s Srednjega Vrha so fascinantni, predvsem oni na Martuljkovo skupino onkraj Save, toda danes zjutraj še niso bili s soncem obsijani, so pa zato vsi ostali vrhovi žareli v jutranji svetlobi ...

Proti zahodu greben Ponc. Čisto levo se sramežljivo skriva Jalovec.
Proti vzhodu stranski greben z Mojstrovico in Visokim Kurjim vrhom 
Obširni strmi pašniki nad vasjo

... in življenje na njih.


Pogled v dolino in 
... navzgor proti Kranjski gori
... z verigo Ponc, Jalovcem in Mojstrovko nad njo.




Lepotam jesenskih barv tudi proti severu ni konca, vse dokler kolovoz nad Jureževo kmetijo ne doseže gozda. Čarobne poglede nadomestijo hvaležna razmišljanja o tem, kaj vse mi je dano videti in doživljati ter kako so moje poti v gore v bistvu podobne življenju samemu in primerjava se mi ponudi kar sama od sebe.







Pot nad pašnikom skozi gozd se kar strmo zažene v breg, občasno se za kratek čas položi, zdaj je vsa prijazna in posuta z listjem, hip za tem razdrapana od razdiralne moči vode ali vsa drseča zaradi mokrih korenin. Prav kakor življenje, ki je lahko brezskrbno in udobno, še večkrat pa si je pot življenja potrebno utirati skozi viharje, se ob zdrsih znati pobrati, imeti moč narediti ovinek ali stopiti korak nazaj. Še v nečem vidim podobnost; poti v gorah vodijo najprej navzgor, a višje kot se povzpnemo, bolj globoko moramo sestopiti, vsakokrat, vedno znova in znova, vse do takrat, ko bomo nekoč zadnjič in dokončno, in nihče ne ve, kdaj se bo to zgodilo. In so cilji in poti do njih, ki jih nikdar ne pozabimo, najsi bo, da se nam za vedno vtisnejo v spomin zavoljo lepot ali grozot - tudi v življenju se naužijemo teh in onih in če nas prve osrečujejo in bogatijo, one druge poskrbijo, da smo vedno bolj skromni in modri.

Razmišljanje se je prekinilo, ko sem dohitela gornika, ki je imel pred seboj isto pot kot jaz. Poklepetala sva o čudesih jeseni, pa o bolj ali manj znanih poteh, ki vodijo na vrhove tostran in onstran Save, seveda tudi o vremenu in snegu, ko sva nanj naletela nekoliko pod vrhom Vošce. On se je vračal po poti pristopa, jaz sem nadaljevala po vršnem grebenu proti vzhodu, čez vrh Zajčnika do Blekove planine in se nato vrnila na izhodišče. Seveda sem se prej naužila razgledov, ki so bili daljni in obsežni.

Takole je Google pogledal v daljavo; od Kukove špice do Montaža
Protagonista v duetu 
Jalovec v družbi Mojstrovk
... in Mangart v družbi Ponc
Tukaj jima družbo delata oba zahodna velikana,
... Viš in Montaž
Med Prisojnikom in Mojstrovko pogled čez Vršič na greben, ki deli Trento
Čez Dobrač proti večno zasneženim
Proti vzhodu me je peljala sestopna pot


Sestop po grebenu se je odvil v dveh letnih časih; po južni strani, kjer so sončni žarki še imeli moč, v jesenskem zlatu, na drugi strani steze pa so bila drevesa že pobeljena. Prav tako je bil del same poti kopen, v senčnem delu pa so se odpadle iglice macesnov svetlikale pomešane med snežnimi kristali in nekateri macesni so še sijali v nežni zeleni barvi, temno zelene smreke pa so si že nadele novoletno okrasje. Nad vso to čarovnijo pa je trepetala neskončna modrina neba...