Španov vrh

Sonce in dež  že cel april nenehno tekmujeta in se nikakor ne moreta sporazumeti koliko neba bo komu pripadlo, čeprav ga je več kot dovolj za oba, pri čemer se celo zavedata, da bi bilo prav za vse ljudi bolje, če bi se končno dogovorila. Tako je najbolje se nanju ne ozirati in oditi vsaj na sprehod. Za sprehod sem izbrala Španov vrh in po poti premišljevala, da se tudi nekateri ljudje v Beli Ljubljani vedejo prav kakor aprilsko sonce in dež, namesto da bi se končno, v dobro nas vseh, prenehali ukvarjati sami s seboj...

Pot je slikovita, kar je v dolini že odcvetelo, se je tukaj ravnokar prebudilo in kar naenkrat sem se znašla pri Smučarski koči na Črnem vrhu.

Smučarska koča na Črnem vrhu

Redko videno

Pred dvema mesecema so se tukaj smučali, danes
pa so pašniki na novo ograjeni in tudi naseljeni

Pogled na del vasi Planina pod Golico

Tudi naslednje fotografije so nastale v okolici Smučarske koče. Na prvih dveh cvetoče sadno drevje priča, da je bila propadajoča hiša nekoč dom, na naslednji pa je prijazna domača žival, ki so jo pretekli teden omenjali nekateri mediji, žal ne v povezavi s Kmetijskim ministrstvom.

Med krajšim strmim vzponom proti vrhu se ozrem in  prevzame me pogled na red in usklajenost v naravi. Vse je kot mora biti; nebo, oblaki, gore, drevesa, barve, suhe trave, veje, grmovje. Vse je usklajeno, urejeno, v sobivanju in tako že od nekdaj, le ljudje ustvarjamo kaos - sami sebi in naravi. Žalostno.

Na vrhu se ne zadržujem dolgo, ker ne vem koliko časa bo še sonce na oblasti. Nadaljujem proti Zavetišču GRS na Španovem vrhu in naprej proti Križovcu. Tam se oblast na nebu zamenja in nekaj dežnih kapelj me pospremi po poti mimo Savskih jam do Planine pod Golico, kjer popotovanje zaokrožim in zaključim.

Domačin na vrhu Španovega vrha poskrbi
 za "prvo pomoč" v vseh pogledih 

Na poti proti Zavetišču GRS 

Zavetišče RGS 

Neprevozna cesta Planina pod Golico - Križovec 

Sotočje Belega in Črnega potoka

Lična znamenja in smerokazi v vasi

Kjer so zgodaj spomladi odstranili sneg

... mimoidoče že razveseljujejo

Na Dovško Babo nekoliko po svoje

Najzahodnejši vrh v grebenu Karavank, ki sodi v skupino Golice - vanjo sodijo vrhovi med sedloma Mlinca na zahodu in Medvedjak na vzhodu - je Dovška Baba, ki s svojimi 1891 m predstavlja drugi najvišji vrh skupine. Kot večina karavanških vrhov na sever strmo prepada, na njenih južnih pobočjih pa se razprostira planina Dovška Rožca. Čez planino vodijo vsi južni pristopi, za potrebe gospodarjenja na planini pa je do nje celo speljana cesta.  V preteklosti so zaradi selitve živine na pašo in lova nastale številne poti, od katerih so se mnoge ohranile. Jaz sem danes izbrala manj obiskano, in sicer tisto od sotočja potokov Mlince in Žaklja. Gor grede sem jo "začinila" z direktnim vzponom po grapi.

Izhodišče

Nekajkrat čez vodo po naravnih mostičkih

Ob poti

Na poti

Pot se konča v strugi

Stezo, ki zavije iz struge označuje možic, ki ga je
zima podrla. Nazaj grede ga postavim na novo

Nadaljujem naravnost

... po grapi navzgor, ki postaja vse ožja

Pogled navzdol

Izhod iz grape sem našla levo za borovci

Izhod iz grape je bil nekoliko siten, le nekaj deset metrov nad njim pa sem  ulovila potko, ki pripelje od že omenjenega možica. Po njej skoraj po ravnem do markirane poti, ki pripelje iz Dovja in nadaljuje do planine. Če je bilo v grapi treba malo popaziti, sedaj popolnoma sproščeno med pomladnimi rožicami nadaljujem do planine.

Cvetoče pod planino

Ostanki snega na planini

Cvetoče pobočje nad kočo, oblaki se gostijo

... in zastrejo poglede na Julijce. Odkrita ostajata
le Jerebikovec in Vrtaški vrh

Sneg tik pod vrhom in oblaki tudi s severa

... in zahoda

... ter vzhoda

Česar moj fotoaparat ne zmore, opravi Google 

Na Golico okoli snežnih jezikov

Zimsko pot do Koče na Golici uporabim največkrat, tudi tokrat je bilo tako. Aranžmaji pomladnega cvetja in šumenje potočkov, ki je občasno preglasilo petje ptičkov, me je spremljalo prav do koče. Prav daleč se zaradi oblačnosti ni videlo, namesto napovedanih možnih popoldanskih ploh pa me je sonce kar nekajkrat prijazno pozdravilo. Po ogledu snega nad kočo, se odločim za levi obhod le-tega - obhodov snežnih jezikov je bilo v nadaljevanju še kar nekaj - in po kopnem nadaljujem do grebena ter po njem do vrha.

Pogled od blizu

Tukaj se lepo vidi, da se da grapo obiti po kopnem

Na markirano pot se vrnem po strmih travah v tej višini

Prihod na greben

Podoba vzhodnega dela vrha

Napihanega snega na vrhu je res ogromno

Zeleni oazi na vrhu se odpovem,

... ker preko tega strmega snežišča nočem

S pogledi in fotoaparatom se pomudim na vseh štirih straneh neba, z mislimi pa sem že na sedlu pod Krvavko, kjer sem že gor grede ocenila, da bo z ponovnim obhodom navzdol prehod možen, brez hoje po strmem snežišču, ki je dajal vtis, da se proti jugu vsak čas lahko splazi, proti severu pa kar prekucne v globino.

Me je mikalo, da bi prečila,

... a sem se odločila drugače

To je pa že pogled nazaj z vrha Krvavke

Na Krvavki se zima na južni strani grebena konča, kar pa še zdaleč ne velja za severno stran. Pomlad na pobočjih Male Golice se kaže v temnozelenih listkih narcis, pomešanih med planjave podleska, šopke zvončkov in drugega pomladnega cvetja. Skrb o razmerah na poti je od tu dalje  zamenjala ena sama sproščenost in lepota "sprehoda" mimo Markljevega rovta do izhodišča pri Fencu.