torek, 30. september 2014

Na Golico (1836 m)

Povzpeti se na Golico ob vsakem letnem času je res lepo. To ve tudi megla, ki je letos nenehno na vrhu skupaj z menoj. Enkrat jo že prelisičim, saj prihaja čas intenzivnega spreminjanja barv v naravi. Danes le za pokušino.

Na začetku 

Jesen na Pustem rovtu
Tja gor sem namenjena 
Sem že na sedlu Suha
Pogled z grebena nazaj čez Struško na Belščico 

Po grebenu naprej proti zahodu pa se je začelo takole dogajati  

Bližje vrhu, več megle 




In na vrhu le še megla
Ena lepa krožna je nastala, kljub pozni uri in megli

sreda, 24. september 2014

Tosc (2275m) - južni sosed Triglava

Nekaj zadnjih tur, z izjemo že opisane Krnčice, ni bilo prav nič posebnih v smislu negotovosti pri iskanju poti, ker sem po njih že hodila ali pa so bile poti markirane. Bolj ali manj so bile prilagojene negotovemu vremenu, včasih so se končale nepredvidljivo, ker gobarskih radosti letos ni na pretek in je zato redko povabilo s planinske poti v notranjost gozda nujno vzeti resno. Nekaj časa je bilo namenjeno tudi pripravi oni sladki vrsti ozimnice, ki za svoj nastanek na tradicionalni način, terja kar precej časa ...  Res pa je tudi, da je zgodb preveč, da bi o vsaki pisala. Današnja pa je bila spet tako navdušujoča, predvsem kar se razgledov in pogledov tiče, da ji moram posvetiti nekoliko več pozornosti ...

Od nočnega dežja umito jutro sem ujela na planini Konjščici, prav tako prve sončne žarke, ki so ožarjali nazobčano Ablanco. Do Jezerc me je že tako zazeblo v roke, da sem se prav veselila druge polovice osončene poti proti Studorskemu prevalu, razgledi s prevala pa so dokončno napovedali kakšen dan imam pred seboj.

Sonce prebuja planino Konjščico 
Ablanca je ožarjena 
Proti sončku na Studorskem prevalu 

Bohinjsko-Tolminske ali Tolminsko-Bohinjske gore ( z imenom je imel težave celo g. T. Mihelič), se redko pokažejo v skoraj celotnem grebenu, nad Srenjskim prevalom se dvigata Mali Draški vrh in Viševnik, prisojna podoba mojega današnjega cilja pa je gori dala ime; travnata pobočja prekinja skrotje, sam ogromen masiv pa od marsikje zastira celo pogled na Triglav.

  
 
MDV in Viševnik
 
VDV 


Čez južna pobočja Tosca pelje pot proti Vodnikovi koči, a s poti je videti le do prvega nadstropja kamor nas med planikami in kamnitimi pregradami pripelje steza, ki se nato nadaljuje do drugega.

Proti prvemu nadstropju




Vrh drugega nadstropja predstavlja rob prostrane vršne planote, s katerega že uzrem zelen travnat vrh Tosca, ki pa v očeh slehernika ostane v senci. Pogledi so nepopisno lepi, nemara najlepši, vsekakor pa zelo bližnji na Očaka z južne strani.

Proti drugemu nadstropju
Vrh Tosca v senci. Zakaj že?


Tukaj korak obstane, kraljestvo je obširno, bogastvo videnega blešči oči. Samo ta trenutek in nikoli več ne bo sonce takole sijalo, odtenek modre nikdar več enak, oblike oblakov so neponovljive, kristalčki snega krasijo trave, samo sunki vetra prekinjajo veličastje tišine... Drgetam, od mraza in ganjenosti in z otrplimi prsti končno vzamem v roke fotoaparat.

Z oblaki nad vrhom in 
... ko so oblaki odpotovali proti zahodu
... z ledom na lužici   
... in ko led postane ogledalo
S Planiko v naročju in Kredarico na rami  
S stolpom na vrhu
Čisto počasi in potiho, kot da ne sodim v to osupljivo lepo okolje, še vsa omamljena od vsega videnega, se odpravim proti vrhu. Tedaj jih zagledam. Vedela sem, da imam na voljo le delček trenutka in da mi verjetno ne bo uspelo. Jata belk se mi je že spodaj na pobočju nekajkrat izmaknila in tudi tokrat je bilo tako, le slab posnetek mi je uspelo iztržiti in že jih ni bilo več. Presenečenj še ni bilo konca; čisto pod vrhom proti meni privihra, se ustavi, ko me zagleda in že izgine čez pečine za robom. Gamsu se ni zdelo pomembno ukvarjati se z menoj, bil pa je toliko mlad, da mu je še manjkalo modrosti in se je pustil videti.





Razgledi z vrha pričakovano fascinantni; od Viševnika in Draških vrhov čez dolino Krme na Rjavino. Z nje preko Rži na Triglav in Kanjavec, z njega v Velsko dolino in čez greben Mišelj vrh - Mišelj konec v Mišeljsko dolino ter čez na prvaka nad Fužinskimi planinami vse do še enega imenitneža čisto na zahodu - Krna












Dolgo, dolgo ostanem na vrhu, čeprav je mrzlo. Še en častilec samotnih vrhov pride na obisk, poklepetava, odide, jaz pa še naprej uživam. Misli tavajo med spomini in načrti, med mogočim in nemogočim, kamor seže pogled so cilji, mnogo prehojenega, nekaj nedosegljivega, steze in sledi pa nenehno vabijo. Vrhovi so večni, le njih častilci se menjamo - v neskončnost.

Ko se končno odločim za sestop, sem vsa otrpla. Pogledi na drobne cvetove ob poti, ki so kljubovali tudi prvemu mrazu me razveseljujejo, gad, ki je prečkal potko je počasen, ker je verjetno tudi premražen, drugi pa je že napol vkopan in se je vedel prav napadalno. Ob razposajenih svizcih sedem in  precej časa opazujem njuno igranje, pri čemer se je prvi močno trudil, da bi drugega privabil v igro. Zaman. "Lenuh je pač lenuh" si je verjetno mislil, ko je odnehal. Sledil je le še kratek sestop do planine, ki že sameva in do avtomobila pod njo. Prvi jesenski dan se je začel nagibati v zgodnji večer in vse prehitro je minil.






Tale je bil željan igranja 



 
Lenušček pa je užival ob razgledu na dolino Voje