Kepa je za Stolom in Vrtačo tretja najvišja gora Karavank. Na slovenski strani v njenem pogorju ni koč in pristopi so, kot se za tako goro tudi spodobi, visoki in strmi. Najlepšo podobo kaže na Avstrijsko Koroško kjer Baškemu jezeru nudi slikovito kuliso. Piramido glavnega vrha na jugu dopolnjuje greben, ki poteka preko Gubna do Plevelnikov in ji ustvarja podobo mogočne gore. Tudi na vzhod in zahod je od daleč vidna, razgledi z njenega vrha pa ob ugodnem vremenu sežejo daleč, daleč, najlepši pa so kar najbližji, onkraj Save na Julijske alpe.
Kepa se mi je na današnjem popotovanju v vsej svoji lepoti pokazala na jasi tik pred sedlom Jepca, do kamor sicer iz doline Belce pripelje tudi gozdna cesta.
Razen mejnih kamnov in table, ki poduči, da gre za državno mejo, na vsej poti ni prav nič slovenskega, čeprav gre za grebensko pot, ki povezuje Kepo po grebenu z vrhovi, ki se nahajajo zahodno od nje. Na žalost tudi na vrhu ni slovenske vpisne knjige, prav kakor ne na Kresišču, Trupejevem poldnevu ali še kje v tem čudovitem svetu Zahodnih Karavank.
Naslednji lep pogled se mi je ponudil na stranski greben, ki se odcepi na Kresišču in poteka čez Mojstrovico proti Velikemu vrhu in čigar velik del sem prehodila včeraj.
Takole pa se je s poti videlo proti severu, žal se je z vrha videlo še slabše.
Od naslednjega srečanja sem pa nekoliko manj zijala okrog in sem se bistveno bolj posvetila pogledom na samo pot. Kolena so se mi začela tresti šele nekaj minut potem, ko sem naredila posnetke.
Že po prvem posnetku se je odločil, da mi ne namerava pozirati in se je elegantno umaknil s poti.
Ob prihodu na vrh je bilo že precej oblačno, kljub temu pa si med rožicami privoščim dolg počitek in več v nemškem kakor slovenskem jeziku poslušam, kako zelo lepo je tukaj, čeprav so danes razgledi omejeni.
