sreda, 4. december 2013

Belska planina po globokem snegu

Vsak začetek sezone odlašam z nošenjem zimske opreme v in na nahrbtniku toliko časa, da mi je pošteno žal. Tudi letos ni bilo nič drugače. Razmišljala sem pač, da bo narejena gaz, presenetila me je tudi količina snega , še posebej, ker sem bila namenjena na niti ne 1700 m visoko Belsko planino.  Na zamete in podrta drevesa sem naletela  že na poti do planine Pusti rovt. Na planini se nato odločim za strmo bližnjico, ki se žal izkaže za globoko dalšnjico. Svoje je prispevala tudi temperaturna inverzija; z višino narašča  višina snega, sneg pa se zaradi toplote tem bolj predira. Da s prvim snegom v nahrbtnik sodi zimska oprema, se je strinjal tudi planinec, s katerim sva poklepetala pri pastirski koči. Oba sva zavidala turnim smučarjem, ki jim je šla zadeva bistveno bolje od nog, kakor nama. Kljub omenjenim "tehničnim" težavam, je bila tura izjemno lepa, razgledi pa obširni in so segali daleč, daleč.

Na planini Pusti rovt
Vdiralo se je res globoko in do prečnega kolovoza se komaj dokopljem
Razveselim se kolovoza. Po njem nadaljujem proti cilju.
Koča na Belski planini

Seveda so prvi pogledi namenjeni Triglavovemu kraljestvu, ki se preko vrhov nad zatrepom doline Vrata in nad  Križkimi podi navezuje na Martuljkovo skupino
Za grebenom Mežaklje se dviga Triglav in vrhovi vse do Razorja 

... in čez Dolkovo špico in Škrlatico vse do Špika
Greben Karavank proti zahodu. V ospredju Golica, čisto zadaj Kepa
Vsi zgoraj omenjeni objeti z enim samim pogledom
Pogled proti jugu; med grebeni Mežaklje, Pokljuke in Jelovice je ujet dobršen del Gorenjske

Čisto zadaj Spodnje Bohinjske gore
Stolov greben se naslanja na pobočja Struške




četrtek, 12. september 2013

Dovška Baba nekoliko drugače

 Med številnimi dostopi na vrh Dovške Babe sem danes izbrala nemarkirano stezo iz Rogarjevega rovta mimo Hruščanske planine na planino Dovško Rožco. S planine nato na vrh ter po grebenu na Hruški vrh in nazaj na izhodišče. Potka terja nekoliko pozornosti samo v delu, ko se ovija okrog strmih južnih pobočij Dovške Babe, pri čemer preči tudi nekaj grap. V eni izmed njih sem naletela na velik trop gamsov, žal le tisti najbolj brezbrižni niso ubežali mojemu fotoaparatu. Kravam, ki jim ni prav nič mar slovensko-avstrijska meja, sem se umikala, ker jih nimam rada in ker sem vedela, da so slovenske, med katerimi letos ni bilo nobenega hudobnega bika, že pred dnevi preselili v dolino.



Vseskozi me je preganjala, lovila, strašila in nazadnje celo zabavala megla. Debele gmote so kipele navzgor, se spuščale, trgale in cefrale, kot podivjane lovile ena drugo in se rogale šibkim sončnim žarkom. Z vseh strani so se neobzirno zaletavale vame in me med prerivanjem popolnoma zagrnile, že naslednji hip pa dovolile, da sem uzrla košček modrine ali pa nenavadno podobo vrha, ki je štrlel iz peneče beline. Res da so mi okrnile razglede, so me pa tudi resnično zabavale, pogledi pa so bili ravno zaradi njih prav posebni.
Triglav se je pokazal le toliko, da je bilo videti njegovo svežo preobleko

Vrh dovške Babe proti severu prepada, za trenutek se je znebil bele nadloge

Iz morja gleda Koprivnjak

... in do severnega obzorja nič več


Proti vzhodu Golica in Klek v posebni izdaji

Na vrhu Hruškega vrha se odločim za sestop. Spotoma naberem gob in pridem do avtomobila le nekaj minut preden je pričelo deževati. Minil je spet en lep dan preživet v gorah.  Da bi jih le bilo še veliko.